E-ji v prehrani

Aditivi 

Aditivi v živilih so snovi naravnega in sintetičnega izvora, ki se jih v pripravi hrane uporablja pod določenimi pogoji. 

Njihova uporaba: 
ne sme predstavljati tveganja za zdravje ljudi, 
mora biti tehnološko utemeljena , 
ne sme zavajati potrošnikov (potvarjanje živil, prikrivanje nekakovostnih sestavin). 
 
Da se neka snov uvrsti na seznam dovoljenih aditivov za živila, je potreben postopek, v katerem se ugotovi ali aditiv ustreza zgornjim zahtevam. Postopke vodi evropska agencija za varnost hrane (EFSA).

Varnost aditiva za živila se ugotavlja s pomočjo toksikoloških testov, rezultat katerih je ugotovljena vrednost sprejemljivega dnevnega vnosa (ADI - acceptable daily intake), to je količina aditiva, izražena v mg/kg telesne teže, ki jo lahko zaužijemo vsak dan, tekom celotne življenjske dobe, brez tveganja za zdravje. 
Proizvajalci oziroma uporabniki aditivov pri pripravi živil so dolžni uporabljati aditive, ki so dovoljeni za določeno vrsto živila do mejne vrednosti, do katere se ta aditiv dodaja v živilo.

 
Zakonodaja s področja aditivov v živilih je objavljena na spletnih straneh Ministrstva za zdravje. 
 
Na Inštitutu za varovanje zdravja sodelujemo v strokovnih delovnih skupinah Evropske Komisije na področju aditivov za živila in arom. Skupaj z ZIRS pripravljamo in izvajamo monitoring živil na vsebnosti nekaterih aditivov v živilih. Rezultati so dostopni na Zdravstvenem inšpektoratu RS. 

Označevanje
Živila, ki vsebujejo aditive, morajo biti ustrezno označena. Aditivi so navedeni med sestavinami s funkcijskim razredom in specifičnim imenom ali E številko. E številke pomenijo, da je določen aditiv dovoljen za uporabo v živilih v EU pod pogoji določenimi z zakonodajo. E številke so najmanj trimestne, kar pomeni da se pričnejo z E100, funkcijski razredi imajo enake začetne številke (E100 in naprej barvila, E200 in naprej konzervansi, E300 in naprej antioksidanti, ......), zato vse številke niso pokrite z aditivom, ena številka pa lahko pokriva več oblik istega aditiva . 

Označevanje aditivov na deklaraciji živila daje potrošnikom možnost odločanja o izbiri živila. 

Funkcijski razredi aditivov glede na tehnološko vlogo aditiva v živilu: 

„sladila" so snovi, ki se uporabljajo za sladkanje živil ali kot namizna sladila. 
„barvila" so snovi, ki dodajo ali obnovijo barvo živila 
„konzervansi" so snovi, ki podaljšajo rok uporabnosti živil tako, da jih ščitijo pred kvarjenjem, ki ga povzročajo mikroorganizmi; 
„antioksidanti" so snovi, ki podaljšajo rok uporabnosti živil tako, da jih ščitijo pred kvarjenjem, ki ga povzroča oksidacija (žarkost maščob, sprememba barve/rjavenje); 
„nosilci" so snovi, ki se uporabljajo za raztapljanje, razredčevanje, razprševanje ali drugo fizikalno spremembo aditiva za živila ali arome ali živilskega encima; 
„kisline" so snovi, ki povečajo kislost živila in/ali mu dajejo kisel okus; 
„sredstva za uravnavanje kislosti" so snovi, ki spremenijo ali nadzirajo kislost ali alkalnost živila; 
„sredstva proti strjevanju" so snovi, ki zmanjšujejo težnjo posameznih delcev v živilu, da bi se sprijemali med seboj; 
„sredstva proti penjenju" so snovi, ki preprečujejo ali zmanjšujejo nastanek pene; 
„sredstva za povečanje prostornine" so snovi, ki povečajo prostornino živila, ne da bi bistveno povečale njegovo energetsko vrednost; 
„emulgatorji" so snovi, ki omogočajo nastanek ali ohranjanje homogene mešanice dveh ali več medsebojno nezdružljivih faz, kot sta olje in voda, v živilu; 
„emulgirne soli" so snovi, ki spremenijo beljakovine v siru v razpršeno obliko in tako pripomorejo k homogeni porazdelitvi maščobe in drugih sestavin; 
„utrjevalci" so snovi, ki omogočajo ali ohranjajo čvrstost in svežost sadja ali zelenjave ali v povezavi s sredstvi za želiranje tvorijo ali utrdijo gel; 
„ojačevalci arome" so snovi, ki poudarijo obstoječi okus in/ali vonj živila; 
„sredstva za penjenje" so snovi, ki omogočajo homogeno razpršitev plinaste faze v tekočem ali v trdem živilu; 
„sredstva za želiranje" so snovi, ki dajejo živilu teksturo s tvorbo želeja; 
„sredstva za glaziranje" so snovi, ki dajejo živilu lesk in tvorijo zaščitno oblogo na njegovi zunanji površini; 
„sredstva za ohranjanje vlage" so snovi, ki preprečujejo izsušitev živil na zraku ali pospešujejo raztapljanje v vodi; 
„modificirani škrobi" so snovi, pridobljene z enim ali več kemičnimi postopki iz jedilnega škroba, ki je bil lahko izpostavljen fizikalnim ali encimatskim postopkom in ki je lahko beljen ali razredčen s kislino ali lugom; 
„plini za pakiranje" so plini, razen zraka, ki se dovajajo v embalažo pred namestitvijo živila v navedeno embalažo, med njo ali po njej; 
„potisni plini" so plini, razen zraka, ki potisnejo živilo iz embalaže; 
„sredstva za vzhajanje" so snovi ali njihove kombinacije, ki sproščajo plin in tako povečajo prostornino različnih vrst testa; 
„veziva" so snovi, ki tvorijo kemične komplekse s kovinskimi ioni; 
„stabilizatorji" so snovi, ki vzdržujejo fizikalno-kemično stanje živila; stabilizatorji vključujejo snovi, ki vzdržujejo homogeno razpršenost dveh ali več snovi, ki se v živilu med seboj ne mešajo, snovi, ki stabilizirajo, ohranijo ali poudarijo obstoječo barvo živila, ter snovi, ki povečajo sposobnost vezave živil; 
„sredstva za zgoščevanje" so snovi, ki povečujejo viskoznost živila; 
„sredstva za obdelavo moke" so snovi, razen emulgatorjev, ki so dodane moki ali testu za izboljšanje njunih pecilnih lastnosti. 

Razlog za uvedbo funkcijskih razredov je označevanje živil in pomoč potrošnikom, aditiv ima lahko več tehnoloških vlog v živilu, naloga proizvajalca je, da ga uvrsti